Obnovitveno barvanje fasadnih ometov in barv

Obnovitveno barvanje fasadnih ometov in barv

Obnovitveno barvanje fasadnih ometov in barv

31 Maj 2024

Poškodbe na fasadah (razpoke, luščenje, kredanje, bledenje ...) so predvsem posledica škodljivih atmosferskih vplivov (UV, vlaga, veter, neurja …) in onesnaževanja zraka v urbanih in industrijskih področjih (vsebnost CO₂, SO₂ in dušikovih oksidov).

Do poškodb premaza lahko pride tudi zaradi konstrukcijskih napak, nepravilne vgradnje premaza, izbora neprimernega premaza in / ali svetlobno neobstojnih odtenkov itd. Na fasadi se zaradi primernih pogojev (vlaga, slabo osončene površine ...) lahko pojavijo tudi plesni in alge.

Ker se škodljivim vplivom atmosfere in okolice ne moremo izogniti, se slej ko prej začnejo pojavljati vidni znaki poškodb in propadanja premaza. Obnova je neizogibna, saj v primeru zanemarjanja tega problema v končni fazi pride do stopnjevanja propadanja najprej samega premaza, kasneje pa tudi osnovnih gradnikov zgradbe. Predvsem je pomembna zaščita fasadnih površin pred škodljivimi vplivi vlage.

Z barvo obnavljamo tako površine, ki so prvotno obdelane z zaključnimi mineralnimi ali disperzijskimi ometi, kot tudi površine, ki so bile prebarvane z neko fasadno barvo. Izbor fasadne barve za obnovitveno barvanje fasadnih površin je odvisen od vrste premaznega sistema, ki ga želimo obnoviti. V veliki meri sta odločilni ravno paroprepustnost in navzemanje vode prvotnega premaza, ki ju želimo čimbolj ohraniti, saj s tem omogočamo podaljšanje življenjske dobe premaza in substrata.

Slika 1: Razpokan zaključni omet

Razvrščanje fasadnih barv v skladu z EN 1602-1

Na voljo je zelo veliko različnih premazov glede na kemijsko sestavo, glavne lastnosti in ne nazadnje tudi glede na estetski videz. Ker so fasadne površine obdelane z različnimi premazi / premaznimi sistemi, se je zelo težko odločiti, kaj izbrati za obnovo. Da bo izbor obnovitvenega premaza pravilen, je potrebno poznati nekaj glavnih lastnosti fasadnih barv, ki vplivajo na kakovost zaščite.

Lastnosti, po katerih razvrščamo fasadne barve v skladu z EN 1062-1, so:

  • sijaj (Gi),
  • debelina suhega filma (Ei),
  • granulacija (Si),
  • paroprepustnost (Vi),
  • prepustnost za vodo (navzemanje vode) (Wi),
  • premoščanje razpok (Ai),
  • CO2 prepustnost (Ci).

Slika 2:  Skredana površina

Za kakovostno zaščito fasadnih površin pred škodljivimi vplivi vlage, bodisi pri prvi vgradnji ali pa pri obnovitvenem barvanju sta pomembni predvsem dve lastnosti: paroprepustnost in navzemanje vode.

Paroprepustnost:

Izražamo jo s koeficientom difuzijskega upora za vodno paro Sd, ki nam pove, kakšna bi bila ekvivalentna debelina zračne plasti, skozi katero preide enaka količina vodne pare v enakem času kot skozi merjeni premazni film znane debeline – izražamo jo v metrih.

Slika 3: Z algami in plesnijo okužena fasadna površina

RAZRED (EN ISO 1062) Sd
V0 Ni zahtev
V1 – visoka paroprepustnost < 0,14m
V2 – srednja paroprepustnost ≥ 0,14m
<1,4m
V3 – nizka paroprepustnost ≥1,4m

Manjši je Sd, večja je paroprepustnost barvnega filma.

Prepustnost za vodo (ali navzemanje vode):

Izražamo jo s koeficientom navzemanja vode W24, ki nam pove, koliko vode navzame barvni film v 24 urah pri konstantni temperaturi in debelini filma – izražamo jo v kg/m2K1/2. Manjši ko je W24, manjše je navzemanje vode barvnega filma.

RAZRED (EN ISO 1062) W24
W0 Ni zahtev
W1 – visoko navzemanje vode > 0,5 kg/m2K0,5
W2 – srednje navzemanje vode ≤ 0,5 kg/m2K0,5
 > 0,1 kg/m2K0,5
W3 – nizko navzemanje vode < 0,1 kg/m2K0,5

Manjše je navzemanje vode, večja je vodoodbojnost premaza.

Pomembne funkcijske lastnosti fasadnih barv za obnavljanje

Poleg paroprepustnosti in navzemanja vode so pomembne še številne druge lastnosti fasadnih barv, ki omogočajo kakovostno obnovo starih fasadnih premazov. Lasaste mikro razpoke, ki se pojavijo na starih, iztrošenih premazih, lahko prekrijemo s fasadno barvo, ki vsebuje vlakna. Vlakna se v matriki barvnega filma razporedijo v mrežasto strukturo, ki premošča lasaste razpoke. Pomembna je tudi premišljena kombinacija kvarčnih in karbonatnih polnil v različnih granulacijah. Ti se v vezivni matriki enakomerno razporedijo in tvorijo enotno debelino premaza, ki je po celi površini tudi enakomerno zaščiten z vezivom. Kvarčna polnila povečajo mehansko trdnost premaza in s tem obstojnost proti obrabi. Ker se na starih fasadah, ki so bolj izpostavljene vlagi, pogosto razraščajo plesni in alge, mora obnovitveni premaz vsebovati biocidno zaščito suhega filma, ki daljši čas preprečuje rast plesni in alg na obnovljeni fasadi.

Bistvena komponenta vsakega premaza je vezivo. Bolj kot vrsta veziva je pomembna količina veziva. Vloga veziva je predvsem zaščita pigmentov in polnil. Veziva po daljši izpostavi UV sončni svetlobi propadajo, čemur sledi UV propadanje pa tudi spiranje pigmentov in polnil. To prepoznamo predvsem po bledenju barvnega odtenka, lisavosti in kredanju premaza. Zato je zelo pomembno, da so za pripravo nianse izbrani samo anorganski pigmenti, ki so bolj UV in vremensko obstojni v primerjavi z organskimi pigmenti.

Pomembna je tudi izbira barvnega odtenka. Če izberemo temnejšega, je absorbcija toplotne energije višja, prebarvana fasadna površina se bolj segreva, kot če je barvni odtenek svetlejši. V obdobjih, ko so večje temperaturne razlike dan/noč, se barvni film čez dan zelo segreje in posledično raztegne, ponoči pa se ohladi in skrči. Običajne fasadne barve ne tvorijo dovolj elastičnega filma, da bi le-ta lahko prenesel veliko število periodično ponavljajočih se raztezkov in skrčkov, zato v primeru temnejših nians prej pride do razpok, ki so začetek propada zaščite fasade. Proizvajalci premazov na barvnih kartah navajamo vrednost Y za vsak barvni odtenek. Vrednost Y je merilo za svetlost oziroma temnost nianse. Vrednost Y bele nianse je 100, črne pa 0. Večja kot je vrednost Y, svetlejši je odtenek, manj tudi absorbira toplotne energije in se manj segreva. Za fasadne površine ne priporočamo barvnih odtenkov, ki imajo vrednost Y manjšo ali enako 20. Po naših izkušnjah se preveč segrevajo celo nianse z vrednostjo Y = 50.

Izbor fasadne barve za obnovo je odvisen od vrste starega fasadnega premaza

Na fasadnih površinah, ki so zaščitene s toplotno izolacijskim sistemom na osnovi ekstrudiranega polistirena (stiropora), je zaključni sloj akrilni disperzijski omet. Za tovrstne sisteme je značilna srednja paroprepustnost in nizko navzemanje vode. Podobne so tudi lastnosti akrilnih fasadnih barv, ki so običajno bile uporabljene za dekorativno zaščito toplotno neizoliranih fasadnih površin. Da ohranimo ti dve lastnosti na enakem nivoju, uporabimo za obnovo SPEKTRA Facade Universal. V primeru toplotno izoliranih fasad z mineralno volno ali kašno drugo visoko paroprepustno izolacijo, kot zaključni disperzijski omet običajno uporabljamo silikatne ali silikonske omete. Tovrstni sistemi so visoko paroprepustni in jih odlikuje zelo nizko navzemanje vode. V tem primeru priporočamo za obnovitveno barvanje SPEKTRA Facade Renoxan, ki zaradi svoje sestave ohranja tako visoko paroprepustnost, kot tudi nizko navzemanje vode. Primeren je tudi za obnavljanje visoko paroprepustnih in vodoodbojnih fasadnih barv in mineralnih ometov. Sestava obeh fasadnih barv omogoča dolgotrajno zaščito, saj po svoji sestavi izpolnjujeta vse navedene zahteve za obnavljanje starih, iztrošenih fasadnih površin.

Obe fasadni barvi lahko na mešalnem sistemu HGMIX pripravimo v številnih barvnih odtenkih. Vsi barvni odtenki v barvni karti Exterior Colour Collection so namešani iz UV in vremensko obstojnih anorganskih pigmentov. Pri nekaterih temnejših niansah so na voljo tudi IR reflektivnimi pigmenti.